Katalog in naročilnica
 |
Ali naša šola deluje kot tovarna s tekočim trakom, ki nekatere učence ukalupi, škartirane »izdelke« pa zavrže?
Vzgajati in izobraževati mlade ljudi ni isto kot proizvajati avtomobile. Ena od ključnih razlik je, da avtomobilov niti najmanj ne zanima, kako so narejeni, mlade ljudi pa!
Sir Ken Robinson
Tako kot mnogi drugi raziskovalci šolskega sistema, tudi Sir Ken Robinson poudarja, da model današnje šole še vedno temelji na modelu množične proizvodnje v tovarnah. Ta model sicer zagotavlja reden odpust učencev, za katere približno vemo, kakšne standarde in cilje znanja dosegajo, na drugi strani pa jim preprečuje iskanje notranjih ciljev. Namesto, da bi šola vzgajala mlade inovativne ljudi, ki bodo s strastjo sledili svojim ciljem in hrepenenjem, jih spreminja v zombije, ki kot slepi lemingi sledijo ciljem, ki jim jih postavljajo drugi. Namesto da bi jih učili biti aktivni krmarji njihovih usod, jih spreminjamo v pasivne lupine, ki jih krmarijo drugi.
Sir Ken Robinson ta problem duhovito pojasnjuje z mislijo, da vzgoja in izobraževanje mladih ljudi ni isto, kot proizvodnja avtomobilov. Avtomobilov namreč niti najmanj ne zanima, kako so sestavljeni in kako jih spravljajo skupaj, mlade ljudi pa še kako!
Namesto, da se trudimo z množično proizvodnjo otrok, ki bodo uspešni pri testnih nalogah in pomnjenju informacij, pravi Robinson, bi šole morale v ospredje postaviti celostni razvoj osebnosti. Otroci preprosto nimajo enakih zanimanj, želja in sposobnosti, zato se šolski sistem ne bi smel prizadevati, da iz njih ustvari enake ljudi.
Ena od najverjetnejših razlag za neuspehe različnih šolskih reform v zadnjih desetletjih (ne samo v Sloveniji) je gotovo povezana s spoznanjem, da današnje šole še vedno delujejo po modelu tovarniških obratov s preloma prejšnjega stoletja; medtem, ko se različne prenove ukvarjajo z raznimi bolj ali manj kozmetičnimi zunanjimi popravki, ostaja notranji ustroj šolskega sistema tog, nespremenjen in z vsakim letom bolj zaostaja za zahtevami in potrebami sveta, v katerem odraščajo današnji otroci, kaj šele sveta, v katerem bodo živeli.
Da so se šolski sistemi zgledovali po tovarniškem modelu, ni nič presenetljivega: v določenem zgodovinskem obdobju je tovarniški model proizvodnje sprožal takšne čudeže, da so ga kopirali na mnoga druga področja človeškega življenja, tudi v šolstvo. Cilj takšne šole je opremiti veliko število učencev z osnovnimi spretnostmi, le peščico pa usposobiti za intelektualno delo. Poslanstvo šol v sodobnem svetu pa je ravno nasprotno: učiti skupine različnih učencev, spodbujati njihovo kritično razmišljanje in razumevanje. A medtem, ko je logika brezosebnega uniformnega »tovarniškega« modela šole že davno preživeta, današnja šola, čeprav navzven ne izgleda kot starinska tovarna, v svojem bistvu še vedno deluje tako. V »šolske tovarne« vstopajo polizdelki (prvošolci), iz njih na koncu pridejo bolj ali manj lepo zapakirani končni izdelki, pripravljeni za trg dela ali nadaljnjo dodelavo (višja stopnja šole, fakulteta), vmes pa se na in v učence na različnih tekočih trakovih (razredih) lepijo, privijajo in vlivajo različni podatki in informacije. To pa vodi do absurdne situacije: medtem, ko si številni skrbni in predani učitelji in starši v okviru vzgojno-izobraževalnega sistema prizadevajo spodbujati otroke v razvoju zahtevnejših ravni mišljenja in kompetenc, jih pri tem ovira prav zastarela struktura tega istega brezosebnega šolskega sistema.
»Tovarniški model« šole ima mnoge senčne plati. Ena od teh so nedokončani, pokvarjeni, škartirani izdelki, ki jih šola izvrže nekje pri stranskih vratih: učenci, ki opustijo šolanje zaradi različnih razlogov (ali pa sicer ostanejo v sistemu, opustijo pa upanje, da bi kdaj znotraj njega lahko uresničili svoje želje in potenciale). »Tovarniška« prispodoba šole učence razume kot glave z lijaki, v katere učitelji in učbeniki vlivajo znanje, podobno kot je tovarna s preloma
Takšen šolski sistem je nujno v neprestanem konfliktu z zahtevami sodobnega časa. Ko se sooča s svojimi težavami in jih poskuša reševati, pa nastopijo naslednje težave. Ko se šolski sistem znajde v stiski, ne zmore poglobljene refleksije o lastni smiselnosti, pač pa se s težavami reši na edini način, ki ga pozna, dela isto kot prej, le bolj silovito, hitreje, močneje. V tovarni se podaljša delovni proces po načelu več delamo, boljši bodo rezultati; v šoli se podaljša čas šolanja in čas, ki ga otroci preživijo pri pouku (zveni kaj znano v povezavi z devetletko). V tovarni se razširi delovni proces; v šoli se poveča število predmetov, razširijo učni načrti, poveča količina podatkov (zveni kaj znano v povezavi z devetletko). V tovarni se pospeši hitrost tekočega traku; v šoli se poveča količina snovi, ki jo učenci obravnavajo v določenem času.
Trditi, da se v šolah (tudi slovenskih) v zadnjih desetletjih niso zgodile pomembne spremembe, bi bilo krivično. Šole imajo danes več virov, bolje so opremljene, tehnike poučevanja so boljše in bolj učinkovite, več je alternativnih načinov poučevanja in učenja, več individualizacije v učnem procesu. Vendar ostaja pomembno vprašanje: so te spremembe res ključne za izboljšanje stanja in rezultatov, ter za reševanje problemov sodobne šole? Ali pa so sorazmerno dobri poskusi, ki pa ne morejo rešiti težav sodobnih šol, ker so sicer dobra zdravila, a ne za pravo bolezen? In s tem, ko navidez blažijo vedno hujše napetosti, pravzaprav preprečujejo globlje strukturne spremembe, ki bi jih verjetno rabila današnja šola. Oziroma podaljšujejo obdobje agonije, namesto da bi se soočile z ugotovitvijo, ki jo poudarja Ken Robinson: da se šol ne da preprosto izboljšati, pač pa jih bo treba temeljito spremeniti.
Ko se v zvezi s šolskim sistemom zaslišijo besedne zveze kot »temeljita sprememba«, je seveda treba povleči ročno zavoro. Slovenska osnovna šola seveda ne rabi revolucije v smislu obrata na glavo. Gotovo pa potrebuje temeljito evolucijo … in morda tudi kakšno revolucionarno spremembo. Seveda premišljeno, pretehtano in nikakor ne prenagljeno.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
